Tihi Krk se začne tam, kjer otok neha skušati narediti vtis. Severovzhodno od bolj znanih počitniških poti postane pokrajina intimnejša: gozdnata pobočja, majhna naselja, kamniti detajli in zalivi, ki se pokažejo pozno. Dobrinj in Šilo sta dobra sidra, bistven pa je ritem med njima.
Ta del otoka ustreza popotnikom, ki imajo raje drobce kot spomenike. Cerkev skozi drevesa, suhozid, majhno pristanišče, kosilo brez razgleda, narejenega za fotografijo. Pokrajina nagrajuje počasnost in ohlapen načrt.
Označena mreža sprehajalnih in pohodniških poti se razteza po vsem Krku; pomlad in jesen sta še posebej primerni za raziskovanje. Na mirnejšem severu in severovzhodu hoja ni toliko doseganje znanega cilja, temveč branje notranjosti otoka — gozda, krasa, starih poti in sledi kmetijstva.
Ne prihajaj zaradi ene same ikonične podobe. Pridi zaradi kontinuitete: občutka, da otok med svojimi slavnejšimi kraji še vedno živi. Tiha stran naredi preostali Krk bolj razumljiv.